Ko prvič stopiš pod takšno nebo, kot ga imajo na vrhu La Palme, na 2500 metrih nad morjem, šele vidiš, kakšno nebo resnično je. Uf! Vsaj zdi se tako. Ne smemo pozabiti, da gre še vedno za svetlobno onesnaženo nočno bogastvo! Kljub relativno močnemu svetlobnemu onesnaženju je nebo bistveno boljše kot kjer koli v Sloveniji.

Poletna Rimska cesta. V desnem in levem spodnjem kotu fotografije se vidi nekaj zelenkastega naravnega svetlikanja neba. 15. september 2012, 22:48 UT. Nikon D40, Sigma 10 mm f/2.8, ISO 800, 377 sek. Foto: Matic Smrekar

Od konca junija leta 2011, ko smo pojav svetlikanja neba iz Slovenije lahko opazovali celo s prostimi očmi, pa do sedaj ga lahko vidimo na nočnih panoramskih fotografijah v množici jasnih noči. Za vizualna opazovanja po drugi strani potrebujemo nekaj sreče, opazovalnih izkušenj in kvalitetno opazovalno lokacijo. Ta mora biti predvsem karseda temna, torej čim manj svetlobno onesnažena. Takšno iskanje je tako v Sloveniji kot v Evropi vsaj za zdaj bolj ali manj Sizifovo delo.

Ena od naših opazovalnih lokacij. Nebo in pokrajina sta na takšni lokaciji privlačna za fotografijo tudi ob oblačnih trenutkih! Zelena svetloba na fotografiji je naravno svetlikanje neba (t. i. airglow). Foto: Matic Smrekar.

>>> Galerija fotografij >>>

Mednarodna meteorska organizacija (International Meteor Organization, IMO) vsako leto organizira Mednarodno meteorsko konferenco (International Meteor Conference, IMC). Za leto 2012 je bila napovedana na La Palmi, Kanarski Otoki. Za vsakega astronoma je to zagotovo lokacija, ki si jo želi vsaj enkrat obiskati. Kombinacija je brutalna. Mednarodna konferenca + največji astronomski observatoriji na svetu + lokacija z izjemnimi opazovalnimi pogoji + turistično izjemna lokacija. Je lahko še bolje? Edino vprašanje je, kdo bo zdržal takšen koncentrat dogajanja. Spanja ne bo. Tempo bo divji.

Slovenska ekipa udeležencev IMC 2012. Foto: Francisco Ocaña González.

>>> Galerije naravnega svetlikanja neba >>>

Med astronomi je pojav naravnega svetlikanja neba bolj poznan pod tujko “natural airglow” (ki ga ne smemo zamenjati z žarenjem neba oz. “skyglow”, ki ga povzroča svetlobno onesnaženje). Opazujemo ga lahko zgolj ponoči. S prostim očesom ga lahko opazimo le kot nežno brezbarvno svetlobo, običajno blizu obzorja. Precej lažje je naravno svetlikanje neba opaziti na fotografijah. Na širokokotnih oz. panoramskih fotografijah, kjer v objektiv zajamemo veliko področje neba, ga zaznamo kot konstantno pojavljanje nenavadnih zelenkastih oblakov običajno tik nad obzorjem. Neizkušen opazovalec ga bo vizualno zlahka zamenjal s svetlobnim onesnaženjem, ki se prav tako najbolj intenzivno pojavlja blizu obzorja. Na fotografijah pa se oranžno svetlobno onesnaženje zlahka loči od izrazite svetlo zelene svetlobe naravnega svetlikanja neba.

Na levi strani vidimo značilno zeleno svetlobo naravnega svetlikanja neba. Na desni pa svetlobno onesnaženje enega od večjih mest na otoku La Palma. S prostim očesom oboje izgleda povsem enako. Svetlobno onesnaženje proti desni postaja v področju izven fotografije (vzhodno nebo) sicer vedno bolj intenzivno. La Palma, 16. september 2012. Foto: Matic Smrekar.

Na nebu je nekaj šibkih objektov, vrednih opazovanja in občudovanja, ki so pod temnim nebom očitni, pod slovenskim onesnaženim nebom pa se moramo za njihovo opazovanje potruditi. Potrebujemo še nekaj opazovalnih izkušenj, znanja, da vemo, kje jih iskati, in sreče z vremenom.

Zodiakalni pas, ki se od srečanja z Rimsko cesto visoko na nebu počasi potopi v svetlobno onesnaženje na vzhodnem nebu. 18. september 2012, 6:10 UT. ISO 800, 455 sek. Foto: Matic Smrekar.