Mednarodna meteorska konferenca 2012

>>> Galerija fotografij >>>

Mednarodna meteorska organizacija (International Meteor Organization, IMO) vsako leto organizira Mednarodno meteorsko konferenco (International Meteor Conference, IMC). Za leto 2012 je bila napovedana na La Palmi, Kanarski Otoki. Za vsakega astronoma je to zagotovo lokacija, ki si jo želi vsaj enkrat obiskati. Kombinacija je brutalna. Mednarodna konferenca + največji astronomski observatoriji na svetu + lokacija z izjemnimi opazovalnimi pogoji + turistično izjemna lokacija. Je lahko še bolje? Edino vprašanje je, kdo bo zdržal takšen koncentrat dogajanja. Spanja ne bo. Tempo bo divji.

Slovenska ekipa udeležencev IMC 2012. Foto: Francisco Ocaña González.

Nazadnje nas je šlo 5: Maruša, Klemen, Javor, Janez in Matic. Na konferenco smo prijavili eno predavanje (Drakonidi 2011, Javor Kac) in en poster (Meteorska aktivnost v Astronomskem društvu Labod, Jure Atanackov in Matic Smrekar). Ker pa smo bili namenjeni na tako izjemno lokacijo, smo seveda naše bivanje na otoku podaljšali za en teden. Za nas, za otok, vulkane, morje, sonce, zvezde in nočna opazovanja. Pa vendar smo šli na takšno večjo ekspedicijo prvič. Vse je bilo splanirano do potankosti. Kot da bi šli na Luno. Prenočišče, prehrana, renta-avto, opazovanja, oprema, dnevna potovanja, konferenca ...

Vsak začetek je težak

Prva nepričakovana ovira nas je čakala ob prihodu v hotel. Na La Palmo smo namreč poslali 120-kilogramski paket opazovalne opreme - 2 EQ6, stojala za daljoglede, kamere, 250 mm planetarni Newton, opazovalne pripomočke in kilometre kablovja. Vse skupaj pa se je zataknilo na sosednjem otoku Tenerife - na carini! Da, kljub temu, da Kanarski otoki spadajo pod Španijo, je med otoki in celino carina. In cariniki so nam želeli zaračunati več 100 € carine za uvoz. Nakar bi morali vse skupaj ob izvozu nazaj v Slovenijo po vsej verjetnosti ponoviti. Napaka je nastala pri prevozniku, ki na račun za pošiljanje opreme ni napisal, da gre za začasni izvoz. Bili smo brez možnosti pogajanja in pojasnjevanja. Denar ali pa nič. Nič.

Tako smo bili že ob prihodu soočeni z dejstvom, da bomo brez opreme ostali brez lepega števila fotografij, meritev in opazovalnih užitkov. Še sreča, da smo daljnoglede nesli na letalo. Organizator IMC 2012 nam je priskočil na pomoč in preživel popoldne na telefonu. Hoteli smo si izposoditi čim več opreme. Rezultat je bil nazadnje delno uspešen, saj smo si izposodili HEQ5, akumulator in motoriziranega 30 cm Skywatcher Dobsona. To nam je omogočilo, da smo vsaj del svojih načrtov lahko uresničili.

Na La Palmi smo si izposodili 30 cm Dobson, ki ga je bilo vse prej kot lahko uporabljati. Sledenje je slabo, mehanika je precej nenatančna, dobra kolimacija je nekaj blizu nemogočega. V ozadju zelena svetloba naravnega svetlikanja neba. Foto: Klemen Čotar.

Ko smo v Sloveniji pakirali teleskope, smo jih seveda zaščitili. In da smo ubili dve muhi na en mah, smo vso opremo oblekli v naše bunde, majice, hlače, spalne vreče, armaflekse in ostalo debelo obleko za opazovanja. Razumete? Vse je ostalo na carini. Opazovali bomo praktično v "gatah" ... Toliko o dveh muhah in enem zamahu.

S precej napora, nekaj pomoči organizatorja in s pogajanji v stilu pantomime (Španci seveda ne znajo angleško) smo si izborili velik avto in se polno opremljeni odpravili na vrh. Opazovanja kjer koli drugje so namreč popolni nesmisel. Svetlobnega onesnaženja je niže precej, obenem pa so pogoji za res dober seeing le na vrhu. Pot iz vzhodnega dela otoka do vrha je dolga 35 km, zelo ovinkasta, mestoma poškodovana. Sicer je asfaltirana, vendar na njej leži polno kamenja, kar od voznika zahteva nekje uro in pol popolne zbranosti in ogromno previdnosti. Od obale do observatorijev na vrhu kaldere premagamo 2400 višinskih metrov. Na cesto so nas opozorili že prej tako organizatorji konference kot zaposleni na Observatoriju Roque de los Muchachos (ORM). Cesta z zahodne strani pa je še posebej zabavna. Izjemno strma, ozki in skoraj navpični ovinki zahtevajo kar nekaj živcev, spretnosti in trdoživo sklopko.

Ena od naših opazovalnih lokacij. Nebo in pokrajina sta na takšni lokaciji privlačna za fotografijo tudi ob oblačnih trenutkih! Zelena svetloba na fotografiji je naravno svetlikanje neba (t. i. airglow). Foto: Matic Smrekar.

Na nekaj pa vseeno nismo bili opozorjeni. Že na prvi vožnji navzgor je v avtu začela svetiti lučka za gorivo ... Itak! Četudi smo imeli ob štartu še četrtino rezervoarja, nam je računalnik v avtu sredi hriba napovedoval, da bomo ostali brez goriva bogu za hrbtom. Odločitev je padla - eden izmed nas se vrne po gorivo, ostali pa lahko porabijo ta čas za opazovanja. Bila je namreč že noč. Ko sem z avtom prispel nazaj po ovinkih do obale, je bila ura 11 zvečer. Poiskal sem vse bencinske postaje, ki so bile ob poti in v Garminu, in prav vse so bile zaprte. Prazen tank goriva, 4 opazovalci sredi ničesar na hribu, tema, popolnoma tuj svet, telefoni brez signala. Odlično! Popoln dan se mora končati s totalnim kaosom. Oni na gori čakajo, da jih pridem iskat, sam pa se lahko le hladnokrvno odpeljem do hotela. Ključi od sobe so pa ....? Fiiuu, v avtu! Vsaj to. Tik preden zaspim, se mi javi Javor, ki je pešačil kakšen kilometer in pol po cesti in našel sredi hriba signal. Seznanim ga s situacijo in dogovoriva se, da se dobimo zgodaj zjutraj, ko bom lahko natočil gorivo. Matic - topla postelja v hotelski sobi. Ostala družba - vulkansko kamenje na 1600 metrih višine sredi ničesar.

Prenočišče sredi hriba na 1600 metrih prvi dan. Udobno, ni kaj! Foto: Janez Kos.

V naslednjih dneh se je sreča obrnila malo bolj nam vprid. Preživeli smo 6 noči tik zraven največjih teleskopov na planetu, opazovali, snemali, merili, fotografirali ... Kljub temu, da nebo na vrhu ni povsem temno, je občutek neba nepopisen. Ko smo se prvič pripeljali na vrh in stopili iz avta, je bila zunaj že tema. Ko smo stopili iz avta, se niti nismo oblekli, niti nismo jemali ven fotoaparatov in ostale opreme. Kakšno uro smo preprosto gledali gor, pobirali čeljusti po tleh in glasno, zelo glasno izražali svoje občutke ob pogledu v nebo. Ko smo prišli k sebi, smo odprli avto, ki je zasvetil kot novoletna jelka. Fuj in fej. Rešitev je bila preprosta - žarnice znotraj avta smo preprosto začasno preselili v predal pred sovoznikovim sedežem. Nobene luči nočemo!

Spat smo hodili po Sončevem vzhodu in vstajali le ščepec uric za tem. Kot se za astronome spodobi. Ekipa je funkcionirala fantastično usklajeno. Točno smo vedeli, kaj kdo dela, da smo dosegli največ najbolj kvalitetnih rezultatov in obenem maksimalno uživali. Dnevno dogajanje smo namenjali ogledom otoka - jame, vulkanov, kaldere, pragozda, klifov, plaž ... Verjetno podatek, da smo v 7 dneh prevozili 1000 kilometrov na 30 x 50 km velikem otoku, pove dovolj. Med drugim smo si ogledali notranjost observatorijev na ORM. Za pomoč, vložen trud in čas se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujemo Juretu Skvarču!

Ekipa na eni od poti okoli otoka. V ozadju naš neprecenljivo vzdržljivi avto. Proti koncu potovanja je že kar hudo hropel. Materiala za fotografijo pa na La Palmi ne zmanjka. Fantastična pokrajina! Foto: Matic Smrekar.

Mednarodna meteorska konferenca

Po 7 dneh, nabitih s številnimi dolgodivščinami, se je začela meteorska konferenca. Udeležilo se je je 120 astronomov iz vsega sveta. Konferenca je prvič potekala tako daleč od Evrope. Njena posebnost in čar sta, da združuje tako profesionalne astronome kot amaterje.

Skupinska fotografija vseh udeležencev IMC 2012 med obiskom observatorijev na ORM. V ozadju 17-metrsko zrcalo MAGIC, desno od njega pa največji optični teleskop na svetu - GranTeCan. Foto: Javor Kac.

Petkov program predavanj je obsegal ključne teme: mreže video kamer, radijska opazovanja, izbruh Drakonidov 2011, izvor in populacija meteorjev, nazadnje pa predstavitev posterjev. V soboto so bili na vrsti bolidi in programska oprema, nato pa skupni izlet na observatorij z vodenim ogledom teleskopov. V nedeljo je bilo na vrsti še nekaj dopoldanskih predavanj, konferenco pa smo zaključili s kosilom.

Predstavitev plakata slovenske ekipe. Foto: Javor Kac.

Poseben čar IMC-ja je med drugim v obilici neformalnega druženja po predavanjih. Med tem druženjem smo navezali stike z amaterji in profesionalci iz vseh koncev Evrope in Amerike. Tako je IMC kraj za vse ljubitelje meteorjev, astronomije in odličnega, sproščenega druženja.

Konferenčna dvorana in predavanja. Foto: Matic Smrekar.

Naslednji, 32. IMC, bo potekal avgusta 2013 v mestu Poznan na Poljskem. Vabljeni!

Za nami je tako 10 nepozabnih dni druženja, potovanja, smeha, užitkov, nočnega neba, fotografiranja in spoznavanja novih astronomskih obrazov. Noro!

* ŠOU Ljubljana se iskreno zahvaljujemo za sofinanciranje obiska konference!