Pro-am delavnica JUNO 2016

* Prispevek je bil objavljen originalno v reviji Spika (junij 2016).

Prvič v zadnjih desetletjih se je v eni sobi zbralo toliko amaterskih in profesionalnih zvezdniških imen planetarne astronomije in astrofotografije - 13 raziskovalcev in 16 amaterjev. Prvič od prodora CCD tehnologije. Glede na navdušenje med udeleženci, zagotovo ne bo zadnje.

Pred tem smo se vsi poznali kot imena, ki so se pojavljala pod visokoločljivimi posnetki planetov, Lune in Sonca, oziroma imena podpisana pod raziskovalnimi članki v strokovnih revijah. Večina je celo že več let vpletena v tesno sodelovanje kot fotografi, avtorji programske opreme za obdelavo in meritve ter raziskovalci. Fraza "končno so fotografije dobile obraze" je bil zagotovo največkrat z zadovoljstvom izrečen stavek tekom konference.

Skupinska fotografija vseh udeležencev srečanja. Foto: Christopher Go.

Razlog za srečanje je bila podpora misiji Juno. Tik pred njenim prvim srečanjem z Jupitrom so raziskovalci v sodelovanju s platformo za financiranje in podporo raziskovanju planetov EU, Europlanet 2020, ki je povabljenim udeležencem nudil finančno podporo, organizirali konferenco, na katero so povabili raziskovalce planetov, sodelavce misije Juno (NASA/JPL) in najboljše amaterje s področja visokoresolucijske fotografije. Večina povabljenih se je srečanja udeležila, z izjemo avstralskih in nekaterih ameriških fotografov.

Delavnica je potekala 12. in 13. maja 2016 na Observatorie de la Côte d'Azur - na observatoriju nad Azurno obalo francoskega mesta Nica. Cilj delavnice je bil spodbujanje in angažiranje amaterskega prispevka k misiji Juno in raziskovanju Jupitra nasploh. Udeleženci so s svojimi predavanji soustvarjali (celoten) program. Vsa predavanja so sicer posneta in bodo v kratkem na voljo vsem, ki vas morebiti to področje zanima.

Na hribu, kjer se nahaja Observatorie de la Côte d'Azur, se med borovci skriva več kupol. Pod največjo se nahaja ogromen 76 cm refraktor s 17,9 metri goriščne razdalje. Zgradil ga je premožen meščan v tekmi za največji teleskop na svetu, vendar je kmalu po odprtju 1887 naziv rekorderja izgubil. Kljub temu se še danes zagotovo nihče ne bi branil pogleda skozenj. Foto: Matic Smrekar.

Predavalnica je bila polna zvezdniških imen s področja Jupitra in visokoločljivostne fotografije: Glenn Orton (JPL/NASA, ZDA), Augustin Sancez-Lavega (UPV/EHU, Španija), Ricardo Hueso (UPV/EHU, Španija), Paolo Tanga (OCA, Francija), Marc Delcroix (Societe astronomique de France, Francija), Damian Peach (VB), Cristopher Go (Filipini), Christophe Pellier (Francija), Emil Kraaikamp (Nizozemska), Jean-Luc Dauvergne (Francija) itd. Vsaj nekatera imena so večini astronomov zagotovo več kot znana - močnejše zasedbe se ta trenutek preprosto ne da sestaviti. Visokoločljivostni "dream team", liga prvakov, "la creme de la creme".

PLANETARNA PRO-AM SKUPNOST

Udeleženci so pripravili predavanja o misiji Juno, o raziskovanju Jupitra s strani profesionalnih observatorijev in raziskovalcev, o fotografskih tehnikah, obdelavi posnetkov, snemanju Jupitra v različnih filtrih, meritvah, ki se izvajajo na fotografijah amaterjev itd. Celoten program si lahko ogledate na spletni strani organizatorja: http://www.ajax.ehu.es/Juno_amateur_workshop/. Tako med predavanji kot izven uradnega programa so potekale živahne diskusije o raznovrstnih temah glede fotografije, uporabnosti amaterskih fotografij za profesionalne astronome, možnosti izboljšav, težavah celotne planetarne skupnosti in podobno.

Jupitrovih 29. Foto: Isshi Tabe.

Zelo zanimiv je bil socialno-povezovalni nivo srečanja. Vsi so se do vseh vedli izjemno prijateljsko. Od prve minute smo se družili, kot da se poznamo že desetletja. Prav vsak je bil pripravljen z vsemi deliti svoje znanje, debatirati o tehikah fotografije, razkrivati podrobnosti in svoje male skrivnosti obdealve. Od prvega trenutka je celotna skupina delovala kot tesno povezana skupnost - vzdušje, ki bi lahko bil učbeniški primer za vrhunski temelj delovanja katere koli skupine.

Ne, globalna planetarna astrofotografija ni brezobzirna tekma - je povezovanje. Vsak se globoko zaveda, da je zgolj s sodelovanjem mogoče biti jutri še boljši. Tesna naveza je garancija za napredek. Obenem v ozadju poteka tiha, zdrava bitka za najboljše rezultate, ki predstavlja razvojni pritisk. Boljši podatki pomenijo bolj natančne meritve, kar ponuja raziskovalcem boljši vpogled v razumevanje dinamičnih procesov na površju in v notranjosti Jupitra. Nekateri celo sodelujejo že po več kot 10 let, pa so se tokrat srečali prvič. Vsekakor impresivno doživetje!

Planetarno astronomijo globoko zaznamuje tesna naveza med amaterji in profesionalci. Prvi namreč producirajo precej kvalitetnega materiala, posebej od revolucije CCD in CMOS senzorjev ter računalniških programov za snemanje in obdelavo v zadnjem desetletju. Obenem je to edini dosegljiv vir spremljanja dogajanja na planetih praktično 24 ur na dan. Tako je odnos profesionalnih astronomov razumljivo izjemno spoštljiv do dela amaterjev in obratno. Meja med enimi in drugimi je sicer je povsem jasna, sodelovanje pa zelo tesno.

VISOKORESOLUCIJSKA ASTROFOTOGRAFIJA NA TAPETI

Veliko besede je teklo, kakopak, o vremenu - bodisi na Zemlji bodisi na Jupitru. Tukaj smo vsi na istem. Celotna skupnost si je povsem enotna v dejstvu, da so atmosferski pogoji (t. i. seeing) za kvaliteto visokoločljivostnih forografij ključnega pomena. Nobena obdelava ne pomaga, če so vhodni podatki slabi. To je ključni del čarovnije vrhunskih visokoločljivostnih fotografij!

Kolaž najbolj prepoznavnih predavateljev/udeležencev. Zgoraj levo Glenn Orton, desno od njega Emil Kraaikamp, spodaj levo Christopher Go, v sredini Damian Peach in desno Marc Delcroix. Foto: Matic Smrekar.

V Evropi smo imeli zadnje pol leta naprimer izjemno slabe pogoje. Paulo Casquinha, vrhunski fotograf iz Portugalske, je letos opazoval 43 noči in naredil zgolj 3 skromne posnetke Jupitra. Damian Peach je iz Velike Britanije snemal zgolj eno noč. Podoben problem z vremenom smo imeli tudi v Sloveniji - nekje do konca aprila se je dalo na prste ene mesarske roke prešteti število jasnih noči s sprejemljivim seeingom. Slaba letina. Naslednja leta bo še bolj pestro, saj se bodo za severne zmerne geografske širine vsi svetlejši planeti naselili zelo nizko nad obzorje.

Prav vsi fotografi se spopadajo z enakimi izzivi - seeing, lokacija, teleskop, ostrenje, veter, vreme, kolimacija, vlaga, način obdelave ... Mnoge začetnike in tudi malo bolj izkušene fotgrafe pogosto zanima, kako obdelovati surove posnetke. Prav vsi uporabljajo ista orodja: Autostakkert, Registax, Photoshop in WinJupos. Ostalo je stvar ogromne količine prakse - tega se ne da nadoknaditi z drobnimi nasveti Damiana Peacha. Emil Kraaikamp, avtor sijajnega programa Autostakkert, je na svojem predavanju povedal takole: "vaja, vaja, vaja". Ni magične paličice, ni umazanih skrivnosti. Ni stricev iz ozadja in čudežnih programov. Dobri opazovalni pogoji (lokacija!), kvelitetna optika in obvladovanje opreme prineseta zajem kvalitetnega materiala, s prakso pa se ga naučimo dobro obdelati. Pri tem velja imeti v mislih Emilov nasvet za obdelavo: "manj je več".

RAZVOJ PLANETARNE ASTROFOTOGRAFIJE

V preteklem desetletju je razvoj kamer povzročil revolucijo v ločljivosti in kvaliteti posnetkov planetov, Lune in Sonca. Trenutno najboljši fotografi na najboljših lokacijah dosegajo fizikalne meje ločljivosti svojih teleskopov. Napredek pri tehnologiji kamer tu najverjetneje ne bo naredil več bistvenega doprinosa h kvaliteti rezultatov. Trenutno se vse skupaj bolj nagiba k iskanju lokacij po vsem svetu z dobrimi (oziroma vrhunskimi) atmosferskimi pogoji, na katerih bi postavili večje teleskope (okvirno premera 1 m), ki bi bili na voljo v uporabo zainteresiranim fotografom. Ideja je, da bi bili dosegljivi preko spleta, torej bi zainteresirani lahko svoje delo opravljali iz domačega fotelja. Zazdaj je vse skupaj še zelo v povojih, vendar se prvi premiki pri razvoju že dogajajo. Proces se zopet odvija v tesnem sodelovanju med profesionalci in amaterji! Prvi imajo interes in potencialna sredstva, drugi pa goro izkušenj.

Predavanja - od fizike, vremena, preko meritev, fotografije, do obdelave in programiranja. Na fotografiji John Rogers (BAA) predava o meritvah hitrosti gibanja vrhov oblakov v atmosferi Jupitra narejenih iz amaterskih posnetkov. Foto: Matic Smrekar.

Na ta način bi vsaj delno rešili morda enega ključnih izzivov vseh aktivnih astronomov. Kako uskladiti svojo strast do fotografije, raziskovanja in opazovanja nočnega neba z družinskim življenjem in ostalimi obveznostmi (službe, šole ...). Pol ure snemanja Jupitra s sabo prinese še vsaj pol ure za pripravo in pospravljanje, običajno še kaj več. Ampak za vsake pol ure posnetega materiala pride okvirno še ena ura za obdelavo - za tiste, ki so že zverzirani.

PRILOŽNOSTI ZA FOTOGRAFE

Glavni organizator delavnice v Nici, Ricardo Jueso, pravi: "JunoCam, JIRAM in MWR (op. p. merilni inštrumenti na Juno) bodo opravljali podrobna opazovanja relativno majhnih področij Jupitrovih oblakov v vidni, infrardeči in radijski svetlobi - celo tako 'majhnih', kot so nekatere nevihte, ki jih vidimo kot ovalne strukture v Jupitrovih oblakih. To je vznemirljiva priložnost za amaterje, da s svojimi fotografijami prispevajo v bazo podatkov, ki bo uporabljena za načrtovanje visokoločljivostnih posnetkov JunoCam, kar bo omogočilo napredek pri razumevanju dinamike Jupitrove atmosfere."

Christopher Go (Filipini), trenutno eden najboljših visokoločljivostnih fotografov, pravi: "Jupiter fotografiram od 2004 in že več let se trudim razvijati povezovanje med amaterskimi in profesionalnimi astronomi. Amaterji imajo prednost v tem, da ne potrebujejo zapletenih postopkov za prijavo opazovalnega časa na observatorijih, obenem pa danes dosegljiva oprema omogoča zelo visoko kvalitetna opazovanja. Veseli me, da je amaterska skupnost povabljena k sodelovanju pri misiji Juno in sem obenem vzhičen nad priložnostjo pomembnega prispevka k misiji."

Glenn Orton (JPL), odgovoren za koordinacijo opazovanj Jupitrove atmosfere sonde Juno z opazovanji iz Zemlje, pravi: "Amaterska opazovanja omogočajo spremljanje atmosfere in izdelavo sprotne dokumentacije razvoja atmosferskih podrobnosti. To je posebej pomembno med aktivno fazo misije, saj bodo seznorji na Juno spremljali vse jovigrafske širine od pola do pola, vendar bodo omejeni na zelo ozke proge jovigrafskih dolžin, razen povsem na polih."

Primerjava med fotografijo Jupitra leta 1996 (Hideto Asada, Japonska, 210 mm Newton) in 2016 (Damian Peach, Barbados, 350 mm SCT). Napredek na področju visokoresolucijske fotografije je šele takole res očiten in impresiven! Vir: ALPO Japan.

Amaterska opazovanja bodo torej pomemben del misije Juno. S pomočjo fotografij, ki jih bodo prispevali amaterji, bodo določali, kaj bodo fotografirale kamere Juno. Kamere imajo namreč zelo ozko vidno polje in raziskovalci želijo s pomočjo amaterskih prispevkov izbrati zanimive tarče za raziskovanje. To je do sedaj zagotovo najboljša in obenem povsem odprta priložnost za sodelovanje amaterjev pri raziskovanju planetov in neposrednemu sodelovanju s profesionalnimi astronomi.

KONEC DOBER, VSE DOBRO

Na koncu je vse skupaj za večino tako zabava kot strast, za nekatere celo oboje združeno v poklic. Vsi, ki se trudimo na področju planetov že dlje časa, zremo v isto smer in to najverjetneje tako močno povezuje celotno skupnost. Ta smer je Osončje s svojimi raznolikimi planeti, raziskovanje dinamike njihovih atmosfer in površij ter s tem odkrivanje malih in velikih skrivnosti našega Osončja.

Dlje kot je trajala konferenca, bolj je postajalo jasno, da ta prostor še zdaleč ni raziskan. Če boste spraševali raziskovalca Jupitra o tem in onem, boste pogosto naleteli na: "ne vemo". In ravno zato so opazovanja in pro-am sodelovanja še toliko bolj zanimiva, saj je še vedno ogromno neraziskanega. Vrhunski raziskovalec pri JPL Glenn Orton pravi, da gremo odkrivat "neznane neznanke". Za prve posnetke z JunoCam bomo morali počakati na tretjo oribto satelita Juno okoli Jupitra, saj bosta prvi dve orbiti testni. Držimo pesti, do takrat pa je Jupiter še vedno dovolj visoko na nebu za vizualna opazovanja in visokoresolucijsko fotografijo - le pogumno!