Fujifilm X-E1 pod zvezdami

* Prispevek je bil objavljen v reviji Spika. Avtor besedila in foto: Matic Smrekar.

Fotoaparati brez zrcala (angl. "mirrorless") brez posebnega sramu počasi konkurirajo in izpodrivajo klasične DSLR. Po uporabnosti jih dohitevajo in v določenih vidikih pošteno prehitevajo, po ceni pa postajajo vedno bolj prijazni našim denarnicam.

Majhen, sposoben fotoaparat z retro izgledom - Fujifilm X-E1. Vir: juzaphoto.com.

Zanimivo bo videti, kako se bodo obnesli na astronomskem področju. Na spletnih straneh izkušenih fotografov je ogromno strani z vsemi mogočimi testi tako fotoaparata kot objektiva. Slednje lahko menjamo in danes jih je na razpolago že lepa paleta. Nekateri fotografi celo pišejo, da je ta, ki sem ga uporabil sam, še najmanj oster. Komaj čakam, da mi v roke pride še kakšen izmed tistih boljših. Tople vode s preizkušanjem podnevi torej ne bom izumljal. Kaj pa ponoči?

V fenomenalni noči na Krimu sem imel idealno priložnost za preizkušanje nove pridobitve. Predvsem me je zanimalo, kako se bo obnesla optika, kakšno je ostrenje, kako se bodo izkazali visoki in nizki ISO, koliko šuma bo produciral čip, kakšen bo dinamični razpon in kakšne barve bodo nazadnje na fotografiji.

Pomemben podatek pri fotoaparatih brez zrcala je, da nimajo nizkopasovnega filtra, ki ga uporabljajo pri zrcalno-refleksnih. Posledica odsotnosti filtra je, da do senzorja pride doberšen del rdeče in IR svetlobe, ki do senzorjev DSLR ne more. Druga posledica odsotnosti tega filtra je boljša ostrina. Ker ti fotoaparati nimajo zrcala med objektivom in senzorjem, je razdalja med njima lahko manjša. To pomeni, da so lahko leče objektiva manjše in posledično precej boljše kvalitete za isto ceno.

ISO vrednosti lahko nastavimo med 200 in 6400, lahko pa ju "navijemo" na 12800 in 25600, ki pa sta dokaj neuporabni, saj producirata ogromno motečega zrnatega šuma. Uporabni sta kvečjemu pri ostrenju. Za proženje fotoaprata sem uporabljal daljinski prožilec. Fotoaparat sem pritrdil na EQ6, da je sledil zvezdam.

Ostrenje je precej enostavno. Fotoaprat ima na LCD enkranu izrisan moder trak z označenimi razdaljami. Rdeča oznaka na tej črti nam pove, na katero razdaljo od objektiva je nastavljena ostrina. Tako jo nastavimo nekam proti neskončno. ISO damo na visoko vrednost (npr. 6400) in se postavimo na svetlo zvezdo. Na enkranu jo povečamo s pritiskom na en gumb in tako z lahkoto izostrimo v par sekundah.

Na zaslonu se nam pokaže moder trak, na katerem je z rdečo navpično črto označena oddaljenost ostre točke od objektiva. Za ostrenje je to zelo praktičen pripomoček tako podnevi kot ponoči. Vir: www.borrowlenses.com

Obroč za ostrenje teče gladko. Ostrina tudi pri f/2.8 se ne spreminja zelo hitro z vrtenjem, tako da jo lahko nastavimo zelo natančno. Med fotografiranjem je ostrina ves čas ostala točno takšna, kot sem jo nastavil. Fotoaparat je bil ves čas usmerjen navzgor, vendar kljub temu, da je objektiv zoom, se ta sam od sebe ni spreminjal. To zna biti pri kakšnih cenejših zoom objektivih precej zoprn problem.

Uporabljal sem kit objektiv 18-55 mm f/2.8-4. Objektiv je pričakovano - glede na izkušnje s fotografiranjem podnevi - oster. Nobenih posebnih optičnih napak nima niti pri 18 niti pri 55 mm. Pri obeh goriščnicah sem imel zaslonko maksimalno odprto.

Na sredini je izrez iz sredine fotografije, na vogalih pa izrezi iz pripadajočega roba originala. Posneto pri 18 mm f/2.8. Foto: Matic Smrekar.

Na robovih so najsvetlejše zvezde malce metuljčkaste, kar se opazi šele, ko fotografijo povsem približamo in primerjamo s sredino. Drobne zvezdice so povsem na robu malce razpotegnejne, kar je posledica astigmatizma. Kromatične aberacije se opazi nekaj malega le na zelo svetlih zvezdah povsem v kotu.

Na neobdelanih fotografijah se zazna tudi malenkost vinjetiranja. Prav veliko naj ga pri takih goriščih in zaslonkah niti ne bi bilo, pa vseeno ga je manj, kot sem pričakoval. Opazno moteče postane vinjetiranje šele, če fotografijo močno obdelamo - navijemo kontraste in dinamični razpon. Vendar se da neprijeten efekt z modernimi programi za obdelovanje elegantno odpraviti.

Originalni fotografiji pri 55 mm f/4 (zgoraj) in 18 mm f/2.8 (spodaj). Vidimo, da se pri 55 mm pojavi nekaj več opaznega vinjetiranja, vendar ga zlahka odpravimo z uporabo programov za obdelavo fotografij. Na spodnjem desnem robu zgornje fotografije je drevo. Foto: Matic Smrekar.

V primerjavi z objektivi, ki sem jih uporabljal do sedaj (Sigma, Nikkor ...), gre za izjemno optično kvaliteten primerek!

V testih fotoaparata, ki jih lahko zasledimo na internetu, lahko beremo, da so barve teh fotoaparatov zelo dobre. Predvsem so optimizirani za fotografijo ljudi. Pri pokrajinah naj bi malenkost zaostajali za najboljšimi DSLR. Ko gremo v visoke ISO vrednosti, naj bi bili ti fotoaparati opazno boljši od tudi najboljših DSLR. Takšno obnašanje nam v astronomiji vsekakor pride prav!

Izrez iz fotografije Oriona kot primer - kaj dobimo pri ISO 6400. Vidimo okolico Alkalima - meglica IC 434 in obris Konjske glave. Fotografija je narejena pri ISO 6400, 180 sekund pri 55 mm in f/4. Foto: Matic Smrekar.

Za uporabne so se izkazale vse možne ISO vrednosti. Tudi pri visoki občutljivosti, ISO 6400, dobimo sicer bolj zašumljene in manj barvite, pa vseeno lepe in povsem uporabne fotografije. V prispevku "Zimska megla" si lahko ogledate nekaj lepih primerkov, narejenih pri ISO 1600 in ISO 800.

Med barvami pri različnih ISO se seveda pojavijo razlike. Če želimo čim lepšo in barvito fotografijo, moramo uporabiti čim nižji ISO. To na drugi strani seveda pomeni daljše ekspozicijske čase in večje tveganje, da bo fotografija razmazana.

Razlika med različnimi ISO na primeru meglic IC 434 in meglice Rozeta. Razlike niso drastične, so pa očitne. Vidimo tudi razlike v šumu. Izrezane so podrobnosti iz fotografij istega dela neba ena za drugo. Levi fotografiji sta narejeni z ISO 1600 in 125 sekund, desni pa z ISO 6400 in 320 sekund. Foto: Matic Smrekar.

Resnici na ljubo sem sam glede na izkušnje z DSLR-ji pričakoval bolj drastično razliko.

Presenetila me je barva zvezd na fotografijah. Zelo izrazito se to vidi na fotografiji Oriona, kjer imamo lep kontrast med svetlima Betelgezo in Riglom. To je nekaj, kar sem pri svojih preteklih izkušnjah z DSLR fotoaparati najbolj pogrešal.

Navsezadnje sem s fotoaparatom za uporabo v namen nočne fotografije velikega zornega polja zelo zadovoljen! Barve so odlične, šuma je relativno malo, na fotografije se ujame ogromno rdečkastih objektov, ki jih z DSLR ne dobimo, ostrenje je enostavno, vzdržljivost baterij je primerljiva z DSLR, dinamični razpon je zadovoljiv, optika je odlična. Ni pa nobenega razloga, da si ne bi želeli še več. Kot primer pri Canonu 6D je zmogljiv ISO pri vrednostih nad 12000 večkrat še kako prišel prav.

Zanimivo bi bilo ob bok Fujifilm X-E1 postaviti katerega od dražjih in na papirju boljših modelov te znamke, pa morda še kakšnega najnovejšega DSLR. Vsaj takole, pod temnim nočnim nebom!