Zimska megla (2014)

* Prispevek je bil objavljen v reviji Spika. Avtor besedila in foto: Matic Smrekar.

Redko imamo priložnost občudovati Rimsko cesto poleg Oriona. Tisto, pravo, zimsko Rimsko cesto. V noči 23./24. november 2014 smo jo lahko iz Krima nad Ljubljanskim barjem opazovali prav do obzorja. No, opazovali smo na parkirišču tik pod vrhom, kjer je obzorje precej visoko, saj je lokacija obkrožena z drevesi. Ko sem videl Tonetovo fotko iz Velike planine, sem bil navsezadnje teh dreves kar vesel. Nam vsaj Italija ni kvarila fantastične noči.

Podatki o fotografiji: en posnetek, ISO 1600, 340 sek (5,5 min). Oprema: Fuji X-E1, 18-55 mm objektiv pri 18 mm in f/2.8. Foto: Matic Smrekar.

Že pot navzgor je veliko obetala, saj je vodila skozi številne goste plasti megle. To je vedno dober znak - ves čas upaš le, da je vrh nad belo navlako. Na našo srečo so se meglene vlečke končale nekje 100 metrov pod vrhom, od koder si lahko navzdol videl belo morje, posuto z oražnimi pikami.

SQM je ves čas opazovanja vračal vrednosti okoli 21.50 mag/s2. Za Krim, kjer smo običajno merili vrednosti pod 21.00, je to več kot izjemno! No, tudi drugod se nad takšnimi nočmi nikakor ne bi pritoževali. Tipična SQM meritev na Zaplani nad Vrhniko je bila v letih med 2008 in 2010 med 21.20 in 21.30.

No vseeno se mi zdi potrebno poudariti, da ne gre za naravno temno nebo. Videl se je moteč sij svetlobe iz ljubljanske, severovzhodne strani, na jugu pa so se proti obzorju, drevesom, objekti izgubljali pod mlečnostjo zaradi slovenske obale in Italije. Namreč, ko naravnega nočnega neba ne preglasi umetna svetloba, se vsak še tako šibek vir zelo dobro vidi.

Pozimi leta 2012 smo ujeli še boljšo noč na Planini Jezerca, pod Krvavcem. Takrat so merilci svetlosti neba kazali še višje vrednosti. Pa vendar se je z ljubljanske strani videla grda kupola. Namreč preostalo nebo je bilo tako temno, da se je že vsaka drobtinica svetlobe, ki se je prebila skozi goste plasti megle, videla kot onesnaženje. Pa je bil tisti del neba verjetno precej temnejši, kot je zenit v običajnih nočeh!

Za hojo naokrog to noč luč ni bila potrebna in ko si bil enkrat prilagojen na temo, se je dalo lepo operirati brez dodatne umetne svetlobe. Za pregovorno - temno kot v rogu - bo potrebno še več megle.

Rimska cesta je bila lepo razvejana. Temni kraki so plezali po večjem delu neba. Lepo so se videli od osrednjega dela v Labodu in Kasiopeji vse tja do Severnice. Bik in Perzej sta bila lepo visoko na nebu, zato je izrazita pajčevina temnih oblakov v tem delu neba še posebej lepo prišla do izraza.

Edega od soopazovalcev, ki so tisto noč zasedali isto lokacijo, je ves čas motil oblak tam pri Plejadah. Sprva mi ni verjel, da gre za odsvit. Oblak se seveda ni in ni premaknil, kar je prepričalo tudi najbolj nejeverne Tomaže. Zanimivo - na takšnem nebu te odsvit moti enako kot oblak, če ne veš, da gre za ta pojav! Tudi mene je tisti oblak ves čas motil. Še potem, ko sem doma obdeloval fotografije, se mi je ves čas zdelo nekaj narobe. Ves čas je tam kot nekakšen vsiljivec. Šibko se je videl tudi zodiakalni pas - od Plejad zahodno čez Ovna in Ribi, nato pa se je izgubil v drevesih.

V takih pogojih bi najraje poče vse - opazoval s prostimi očmi, gledal, kateri megličasti objekti so vidni s prostim očesom, testiral novo opremo, fotografiral ozvezdja in Rimsko cesto v upanju, da prizor ozaljša še kakšen meteor, fotografiral meglice skozi teleskop, opazoval megličaste objekte z daljnogledom, opazoval s teleskopom, poiskal kakšen komet ... Za češnjo na torti je poskrbel dober seeing in potem bi se spravil še nad Jupitra.

Nazadnje sem se večinoma igral s fotoaparatom Fuji X-E1, ki sem ga po svoji stari navadi kar s srebrnim lepilnim trakom pričvrstil na EQ6. Pa da vidimo, kaj zmore. Vizualno potem nisem imel kaj dosti od noči - oslepljen z LCD zaslonom od fotoaparata. Vmes sem vskakoval k teleskopoma, ki sta ju po nebu vrtela Rado in Tomislav in tu pa tam vseeno pogledal kakšno zanimivo meglico. Nazadnje sem se seveda spravil še na Jupiter.

Podatki o fotografiji: en posnetek, ISO 800, 10 min. Oprema: Fuji X-E1, 18-55 mm objektiv pri 18 mm in f/2.8. Foto: Matic Smrekar.

Skrito očem in objektivom v običajnih nočeh se resnično pokaže šele, ko opazujemo pod temnim nebom. Kaj vse bi se pokazalo, če svetlobnega onesnaženja sploh ne bi bilo?

V sredini fotografije kraljuje izrazito svetla in bela zvezda Kapela – Alfa Voznika. Pod njo se sramežljivo svetlikata še preostali zvezdi značilnega pravokotnega trikotnika Voznika. Desno od Kapele je svetel del Rimske ceste, na katerem izstopajo znane tri binokularske razsute kopice, ki po vrsti v loku padajo od sredine fotografije desno navzdol - M38, M36 in M37. Na prvi pogled so videti kot tri svetle zvezde.

Tik nad M38 je 5 svetlobnih let velika, emisijsko-refleksijska meglica IC 405 ali „Flaming Star Nebula“. Vidimo jo kot šibek rdeč oblaček praktično povsem v sredini fotografije. Središčna zvezda meglice, AE Voznika naj bi izhajala iz skupine zvezd v Orionovem pasu, nato pa jo je verjetno eksplozija supernove izstrelila daleč stran. Od Voznika se nato temni prašni oblaki zakadijo navzgor v Bika in Plejade.

Malenkost desno pod Gostosevci leži svetel in izrazito oranžen Aldebaran, obsut s Hijadami. Od Aldebarana na poti proti Beti Bika izstopata dva svetla kupčka zvezd - razsuta kopica NGC 1647 in asterizem NGC 1746. Če pa gremo od Aldebarana točno navzdol, se bomo kmalu zaleteli v oblaček, ki zaznamuje dvojček razsutih kopic 1817 in 1807.

Levo od Plejad, povsem na drugi strani fotografije, bomo našli kopico zvezd okoli Mirfaka, najsvetlejše zvezde v Perzeju. Med njima pa se ponosno bohoti izrazito rdeča meglica Kalifornija. V strogo levem zgornjem kotu prizor zaključita šibki rdeči meglici Srce in Duša.

Oranžna, svetla zvezda desno spodaj je Orionova Betelgeza, tik nad njo pa kraljuje velik, šibek, rdečkast oblak plina v Orionovi glavi. H II področje, oštevilčeno tudi kot Sh 2-264, se razteza okoli svetle, modro-bele orjakinje tipa O, Meisse. Zvezda izseva toliko UV svetlobe, da bombardira redek plin 150 svetlobnih let daleč stran od sebe. Ta, večinoma vodikov plin se ionizira in nato oddaja značilno rdečkasto svetlobo.

Desno spodaj v fotografijo prilezeta nogi Dvojčkov. Pri levi nogi zlahka prepoznamo svetlo razsuto kopico M35, ki se jo tudi v relativno svetlobno onesnaženi noči vidi s prostimi očmi. Na fotografiji je videti kot majhna, razpršena, modrikasta, svetla zvezda. Malenkost desno od nje prepoznamo droben rdeč oblaček, ki predstavlja meglico Opičja glava z oznako NGC 2174. Povsem v desnem spodnjem robu fotografije lahko še vidimo odrezan košček znane zimske poslastice, meglice Rozeta.

Kaj pa tisto ogromno, prazno področje, enakomerno posuto z enako svetlimi pikami na levem delu fotografije. Kaj drugega kot ... Žirafa. Na običajno noč si ne bi drznil pomisliti, da tudi v tem relativno dolgočasnem in neizrazitem ozvezdju najdemo nekaj šibkih, ampak lepih temnih krakov Rimske ceste!

Podatki o fotografiji: en posnetek, ISO 1600, 9 min. Oprema: Fuji X-E1, 18-55 mm objektiv pri 55 mm in f/4. Foto: Matic Smrekar.

Rdeče meglice lepo izstopajo po celotnem ozvezdju. V glavi Oriona imamo že omenjen oblak okoli Lambde, Meisse. Na levi strani fotografije desni Orionov bok krasi Barnardov lok, ki šibko izzveneva dol proti nogama velikega lovca.

Orionova meglica, M42, je tako svetla, da je njen osrednji del povsem zažgan. Meglice v okolici Zete Oriona oz. zvezde Alnitak, skrajne leve zvezde v Orionovem pasu, pa se pri tej ekspoziciji pokažejo v vseh svojih barvah. Izrazito izstopata najbolj svetli oranžna "Flame nebula" in rdeča IC 434, v kateri se skriva tudi B33 - Konjska glava.

Če fotografijo povečamo, lepo modrikasto izstopa tudi meglica kometaste oblike, M78. Spodaj desno pa lahko vidimo obrise belkaste meglice "Witch head" oz. Glava čarovnice z oznako IC 2118.

Spaka v levem spodnjem kotu je seveda drevo. Tam pri nogah velikega lovca lahko opazimo zelenkaste odtenke naravnega svetlikanja neba. Verjetno ni potrebno poudarjati, da sem pri obdelavi malenkost "pogoljufal" in porediral kakšno letalsko sled.

Podatki o fotografiji: en posnetek, ISO 800, 8 min. Oprema: Fuji X-E1, 18-55 mm objektiv pri 18 mm in f/2.8. Foto: Matic Smrekar.

Pri tej fotografiji mi je malenkost ponagajalo sledenje. Slutimo lahko svetlobno onesnaženje, ki se oranžkasto meša z zelenkastim naravnim svetlikanjem neba v spodnjem delu. V zgornjem delu fotografije rdečkasto nažiga meglica Kalifornija.

Pod Plejadami lepo prihaja do izraza "moteč oblak", ki ga povzroča odsvit. V tem predelu neba ga je sicer težje opaziti, saj se že počasi utaplja v Rimski cesti. Na temnem nebu ga očitno opazijo tudi manj izkušeni opazovalci z lahkoto!